Omemba: Tina Kozin

»Maja Kovač v prevodu uspešno krmari po poeziji, ki je mešanica intimizma in modernizma, ne da bi zapadla bodisi pretiranemu poenostavljanju oziroma 'izboljševanju' na eni strani bodisi pretiranemu hermetizmu na drugi.«

»Prevajalka vse to uspešno detektira in poustvari v jeziku, ki je naraven ravno toliko, kot je moral biti sodobnikom naraven jezik izvirnika.«

»Izdaja tako vključuje pesniško zbirko Srebrne nočne igre, ki je v izvirniku izšla leta 1960, in zbirko Ujetniki vetra.«

»Pogovor z nagrajenko Majo Kovač in prejemnico oz. prejemnikom nagrade za najboljši knjižni prvenec bo vodila literarna kritičarka Tina Kozin.«

»to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«

»na tej točki se pričnem dolgočasiti«

»Izhodišče dokumentarne igre Glas šakala je študija primera migracijskih poti šakala, ki se v zadnjih desetletjih z Balkana širi proti srednji in vzhodni Evropi, naraščanje njegove številčnosti in prostorske razširjenosti pa sproža konflikte, povezane s človekovimi interesi.«

»Udeleženke in udeležence vabijo k 'počitku ob poslušanju nežnih, mestoma radikalnih, misli o utopičnih svetovih in skupnostih, ki bivajo onkraj zmožnosti našega okolja in družbenih ureditev'.«

»Naj misli, kogar bi pušice te zadele, / de na visoki vrh lete iz neba strele.«

»Ljudi ne primamlja svetloba, ampak tema …«

»Spadam med Jude, ki krasijo božično drevesce in ne berejo tore, ampak med kolegi sem veljal za dovolj judovskega, da bi moral z veseljem žrtvovati vsakoletni maraton žretja in buljenja v teve za dobrobit človeštva.«

»Božiče sem prebil na bolniških oddelkih ter iz različnih odprtin vlekel zataknjene otročičke in božične okraske. Vendar ni bilo vse tako slabo.«

»Nebo pod vodo že z naslovom evocira neulovljivo odsevnost, zrcaljenje in tisti nedoločljivi stik med realnim in iluzijo.«

»Kar sem doživel, prekrijem z lističi zlata, ki so jezik.«

»Če mirno počivam v točki razbolenosti, za parklji pride Miklavž.«

»Alja Adam v njeni četrti pesniški zbirki Privlačnosti največ privlači s svojo erotiko, ki jo preiskuje na najrazličnejše načine, obenem pa v gosti mreži večplastnosti in različnih tematskih poudarkih odkriva svojo bogato intimnost.«

»Nebo pod vodo Tine Kozin že z naslovom 'evocira neulovljivo odsevnost, zrcaljenje in tisti nedoločljivi stik med realnim in iluzijo. Skratka nekaj, kar se povsem prilega osnovnemu motivu zbirke: minevanju in izmakljivosti časa in spomina. Hkrati pa prav v tej izmakljivosti še kako ostaja sredi življenja.'«

»To je zbirka o minevanju in poslavljanju. Vsem znana intimna usoda, spisana na pretanjen in življenjski način, kakor da bi nas pesnica povabila v prostor, v katerem se odvija njena zgodba. A iz verza v verz nam postaja bolj in bolj jasno, da je nebo pod vodo še mnogo več kot zgolj to.«

»Njegova poezija je obenem osebna in družbeno kritična, njegov glas je glas mladega posameznika, a tudi katerega koli pripadnika manjšin.«

»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«

»Roman je ganljiva, dobro napisana – in prevedena – zgodba o iskanju smisla in sprejemanju konca življenja, o izgubljanju spominov in početju stvari, ki si jih je vredno zapomniti, o tem, kako pustiti nekaj za seboj ...«

»V celoti gledano Pregelj več kot korektno izpelje to, kar si je – vsaj tako se zdi – zastavil na začetku: svetlo pripoved o temnejših straneh življenja.«

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«

»edino // gibanje : // hlapenje«

»vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim«

»ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«

»Pesem šele po tem in prav po tem – je pesem.«

»Tu, glej, sem si vse, otročé, kakršno sem, porisal s temile pikami, s črticami, vse, kar je slovenskega.«

»Ne glede na njihovo šibko kritično maso 'bo bolj od tistega, kar drugi počnejo s Slovenci, odločalo to, kar bodo Slovenci počeli sami s seboj.'«